PŠ Prežganje

Na Podružnični šoli Prežganje smo se odločili, da sklenemo krog in izvedemo še zadnjo dejavnost, ki je v okviru projekta Podružnična šola - gibalo razvoja - otroci za razvoj, še nismo organizirali. Na delovnem srečanju sodelujočih v projektu, ki je bilo 30. junija 2014 na Jančah, smo z veseljem prevzeli pripravo medsebojnega obiska  podružničnih šol na Prežganju. S podružnično šolo Muljava smo se sicer dogovorili, da v primeru neugodnega vremena prevzame organizacijo srečanja, toda vsi smo verjeli, da se bo tokrat obzorje širilo s Prežganja. Za naše srečanje smo izbrali četrtek, v tednu pred jesenskimi počitnicami. Prijave na skupno druženje so se kar vrstile. Šole iz Ambrusa, Krke, Muljave, Lavrice, Želimelj, Besnice, Janč, Lipoglava, so skupaj z gostitelji, prijavile 290 otrok  in 27 učiteljev. Kolesa so se zavrtela. Gasilci PGD Prežganje so obljubili, da bodo na dvorišče naše šole z lahkoto postavili 25 gasilskih miz s pripadajočimi klopmi. Pater Janko Gašparič je odobril najem parkirišča pod cerkvijo. Mojster Borut Kamšek iz Volavelj  je bil vesel, da se bomo na poti skozi vas ustavili pred njegovim ateljejem in spoznali poklic livarja. Z največjo radostjo nas je pričakovala  sedeminosemdesetletna gospa Mimi, ki nam je bila pripravljena opisati svoje domovanje in kaj modrega povedati o življenju. Naročili smo avtobuse, malico, dobili transparent projekta, napisali pozdrav, pripravili kratek kulturni program, ponovili pravila gostoljubnega vedenja, sestavili šopek, izdelali smerokaz za parkirišče, … in polni upanja, da se bo vse srečno izteklo, spremljali vremensko napoved. Z zavedanjem, da je vse pripravljeno, da je bil sredin sončni zahod čudovit, da je bilo nočno nebo prekrito z zvezdami, in da na koncu koncev vremenska napoved ni bila čisto pogubna, smo tudi tisti najbolj odgovorni za uspešen naslednji dan, zasanjali v preostanek noči.

Zjutraj, na dan velikega dogodka, je deževalo. Ob 6.45 uri so iz OŠ Škofljica sporočili, da odpovedujejo obisk. Vsi drugi pa smo še vedno verjeli, da bo dež  ponehal. Pa ni. Vsi ostali gostje so ob dogovorjenem času prišli na Prežganje. Skupaj smo odšli v dvorano gasilskega doma in tam pojedli malico. Naše goste sta zatem pozdravili gospa Marjana Marn in gospa ravnateljica Mojca Pajnič - Kirn. Njun srčni nagovor so na svoj način nadaljevali učenci gostitelji in dobrodošlico zaokrožili v ljubko sporočilo prijateljstva. Po skupinskem fotografiranju, so se naše poti za nekaj časa ločile. Del otrok je z učiteljicami ostal v naši šoli, kjer smo jim dali na razpolago vse kar premoremo. Drugi del skupine je odšel na pot v Volavlje. Dolga gosenica raznobarvnih dežnikov je bila kljub dežju prelepa, glasno živahna in ponekod mokra. Na prvi postojanki, pri Kamškovih, smo si ogledali obdelavo bronastega kipa. Pri Markovi Mimi smo občudovali njeno več kot štiristo let staro hišo. Hiša je zapuščina naših prednikov, ki so znali izrabiti razpoložljiv prostor in ohranjati zemljo, ki rodi kruh. Avtohtone vaške detajle, smo spoznavali na vsakem koraku.  Po opravljeni krožni poti, smo avtobuse počakali pod Travnarjevim šotorom.   Po vsakem dežju posije sonce in tudi po četrtkovem je. Res je, da na deževen dan  nismo realizirali vseh planiranih ciljev, ampak mnogo drugih, ki jih nismo imeli v načrtu pa so se zgodili. Življenje je polno presenečenj in kadar se trudiš, da bi bil idealen te postavi na realna tla. Biti samo realen, je dovolj!