PŠ Prežganje

Učenci PŠ Prežganje in PŠ Lipoglav se vsako drugo leto odpravimo na tabor. Letos smo bili v kraju Fara, v občini Kostel, tik ob reki Kolpi, ki je naravna meja med Slovenijo in sosednjo Hrvaško. Čeprav smo na Fari preživeli manj kot tri dneve, so se nam ure tabora močno vtisnile v spomin.  Kraj Fara je bogat geografsko, zgodovinsko in kulturno. Prebivalci negujejo etnografsko dediščino in živijo z naravnim bogastvom kraja. V kraju imajo vrsto zanimivosti. Lončarsko galerijo, Pri Farske muzikante, Grad Kostel, mlin Grbac, ekološko kmetijo, slap Nežica, ribnik, močvirje, potok, reko, Kobiljo jamo …
Učenci so v času bivanja "na Fari" pridobili ogromno novega znanja. Spoznavali so nove veščine raziskovalnega dela na terenu. Preko preverjenih in zanimivih oblik in metod dela, ki so po večini možne le na taborih, so pridobivali znanje, ki ga bodo lahko s pridom uporabljali v vsakdanjem življenju. In gibali smo se toliko, da je bila vsaka gibalna potreba zadovoljena. Jedli smo veliko in neverjetno dobro hrano. Če bo vse tako kot mora biti in nas gospodarska kriza ne bo še bolj prizadela, bomo najbrž na naslednjem taboru ostali pet dni. Mi bomo pridni, starši pa bodo rekli zadnjo besedo.

Beseda naših učencev, razstava izdelkov in pridelkov ter razstava fotografij.
Neja: KO JE SKOPNELA JUTRANJA ROSA IN SO SONČNI ŽARKI DODOBRA OSVETLILI DAN, SMO SE S KOŠARICAMI ODPRAVILI NA NEOKRNJENE TRAVNIKE IN GOZDNE ROBOVE. NABIRALI SMO BEZEG IN MATERINO DUŠICO. RADI BI NABRALI TUDI LIPO, VENDAR SE TA ŠE NI RAZCVETELA. KAMILICE JE GOSPA ANICA PRINESLA OD DOMA, MI PA SMO V ŠOLI OSMUKALI NJIHOVE CVETOVE. KUHARICA NAM JE NABRALA IN NA KRUŠNI PEČI POSUŠILA KOPRIVE.
Klara: SICER PA SMO ČAJE SUŠILI KAR V NAŠI UČILNICI. ZELIŠČA Z MOČNEJŠIMI STEBLI IN MAJHNIMI LISTIČI SMO SUŠILI OBEŠENE V ŠOPIH. VSA OSTALA SO SE SUŠILA NA MIZAH, KI SMO JIH POKRILI Z BELIMI PLATNENIMI PRTI. PROSTOR ZA SUŠENJE MORA BITI TOPEL, ZRAČEN IN SENČEN. SUHE ČAJE SMO SHRANILI V PAPIRNATE VREČE IN JIH DOBRO ZAPRLI.
Martin: KAMILICE IMAJO LEPE RUMENE GLAVICE IN BELE CVETNE LISTKE KOT MARJETICE. A SO PREMAJHNI, DA BI SE DALO POŠTETI: LJUBI ME, NE LJUBI ME. IN ROKE ŠE VEČ UR DIŠIJO PO NJIH, KAR ŠKODA SE MI JIH ZDI UMITI. ROKO PRINESEM K OBRAZU IN VONJAM. PRELEPO DIŠI TUDI PROSTOR, V KATEREM SE KAMILIČNI ČAJ SUŠI.
Pika: NAJLEPŠO MATERINO DUŠICO NAJDEMO NA SKROMNIH TRAVNIKIH. RASTE KOT BLAZINICA, Z BLEDO VIJOLIČNIMI CVETOVI, KI LEPO DIŠE. IME JE DOBILA PO LEGENDI. TA PRIPOVEDUJE O DEKLICI ANICI, KI JI JE KUGA VZELA MATER. OSEMLETNA DEKLICA JE POGOSTO HODILA NA MATERIN GROB. TAM JE JOKALA IN NJENE SOLZICE SO PADALE NA GOLO ZEMLJO. NEKEGA DNE PA SO IZ SOLZIC POGNALE MAJHNE DIŠEČE ROŽICE. ANICA JIH JE POIMENOVALA MATERINA DUŠICA.
Manca: BEZEG SO VČASIH IMENOVALI "ZDRAVILNA SKRINJICA KMEČKIH LJUDI". VERJELI SO TUDI, DA V NJEM ŽIVIJO "DOBRI DUHOVI", KI VARUJEJO DOM. ZATO JE MORAL BEZGOV GRM RASTI PRI VSAKI HIŠI. KADAR PRIDEMO DO BEZGOVEGA GRMA, SE MU MORAMO GLOBOKO PRIKLONITI.
Luka: MED NABIRANJEM ZELIŠČ SMO SE POČUTILI KOT METULJI NA CVETU, KOT PTIČKI NA VEJI, KOT KRESNIČKI V JUNIJSKI NOČI ….ZATO VAM BOMO ZAPELI ŠE PESMICO O KRESNIČKU.

Letos so bile to že četrte v našem projektu Podružnična šola - gibalo razvoja. In v resnici so dišale po podeželju. Učenci so tekmovali v luščenju koruze, v lupljenju jabolk in prebiranju fižola. Vsa pohvala tistemu, ki je igre domislil. Vsi skupaj smo uživali in navijali za vse naše. Čudovito je bilo tudi to, da so bili vsi učenci v barvnih skupinah, ki je vsebovala kandidate z vseh sodelujočih podružnic. Bravo mi!

Okolica naše šole je čudovito lepa, polna prvinske narave, ki kar kipi od življenja. Pogosto se odpravimo na naše trate, do naših gredic, do naših dreves in grmičkov, na gozdni rob ali na sosedov travnik. Toliko skrivnosti, kot jih najdemo tukaj ne premore nobena enciklopedija. Na naših obhodih se resnično učimo za življenje. Tokrat smo si mimogrede skrbno presadili paradižnike. Kako se to dela smo naučili tudi študentko Majo Jančar, ki je bila v tem tednu pri nas v gosteh, saj je opravljala obvezno prakso.

Na prireditvi je nastopilo vseh dvanajst učencev naše šole. Znova so dokazali, da svoje znanje znajo uporabiti tako dobro, da se prireditev spremeni v veličasten dogodek. Mlajši učenci so sodelovali v pevskem zborčku in deklamirali pesmice. Starejši učenci in dva mlajša pa so uprizorili gledališko igro, Mojca Pokraculja. Vsako leto se na naši šoli predstavimo z gledališko igro. Premierno jo uprizorimo na krajevni prireditvi ob materinskem dnevu, v mesecu marcu. V uprizoritvi vedno nastopajo vsi učenci 3. in 4. razreda, kadar pa je teh premalo, nam priskočijo na pomoč učenci mlajše skupine. Vsaka uprizoritev zase je docela enkraten, poseben, izviren in neponovljiv dogodek. Odraz točno tistega časa in okolja, v katerem je nastala, izkaznica z osebnimi prstnimi odtisi točno tistih določenih oseb, na odru in za njim, ki so uprizoritev izpeljale. Na opravljeno delo smo ponosni.

Košarice so že od nekdaj del kmečkega življenja. Imeli so jih pri vsaki hiši. Ljudi so spremljale med delovniki in v prazničnih dneh. Gospodarji so jih pletli v dolgih zimskih večerih. Leskove in kostanjeve  veje za izdelavo so vaščani nabrali v gmajnah. Gospa Ana Kljun je babica naše prvošolke Ronje in mojstrica v pletenju košar. Z njeno pomočjo smo spoznavali osnove izdelave košarice. Sprva so se naše vitre le s težavo prepletale med kostanjevimi količki, toda vztrajnost nas ni zapustila. Prav vsi smo si košarico izdelali, čeprav z  "majhno" pomočjo gospe Ane. Naših košaric smo neizmerno veseli, zato niso naprodaj. Zdaj samo čakamo prvih jagod, češenj, borovnic, malin, gob …

Še vedno znova poskušamo zliti z naravo, prazniki in našim doživljanjem okolja. Pri vsem upoštevamo pravilo, da je manj več. Res smo pred naš vhod letos postavili smrečico, toda prinesla jo je gospa Anica, ko je lastnik smreko že požagal in bi jo zavrgel, če ne bi bile prisotne oči, ki vidijo. Nas je smrečica s svojimi številnimi storžki prevzela. Na njo smo dodali le še orehe z našimi imeni in na vrh privezali praznično pentljo. Na hodniku smo s ponosom opazovali našo jelenjad in se čudili severnemu siju, ki se je pogosto zaiskril tam nekje na obzorju. Med brezovimi debli, vejami in vejicami smo resnično daleč potovali.
Starejša skupina otrok je prvič posejala božično žito. Dnevno smo opazovali njegov napredek in si želeli, da bi bila letina prihajajočega leta tudi na poljih tako obilna. 24. decembra so učenci žito odnesli domov in z njim okrasili praznične pogrinjke svojih domov. Ves čas decembra in januarja smo koprneli po zimi. Ob jutrih smo jo klicali s petjem zimskih pesmic. Potem smo izdelali slike snežakov in belih brez. In končno so se naše želje uresničile.

Ena izmed definicij kulture pravi: "Kultura je vse tisto, kar so ljudje vrednega dosegli od davnih časov pa do danes. Je rezultat človekovega razmišljanja in ustvarjanja. Je človeška lastnost, glede na to, kako človek ravna, misli, se vede." Iz tega razberemo, da je pust del naše kulture. Čudovit čas šegavosti in dobrih želja! Letos le z eno razliko od prejšnjih let - nobena izmed naših maškar ni odganjala zime. Zima je komaj zares prišla, zato naj le še malo traja. Narava vedno vse stvari postavi na svoje mesto, mi pa smo se imeli super!

Zimski športni dan spada med tista doživetja, ki nam še dolgo rišejo nasmeh na lica. Spada na najvišja mesta naše šolske top lestvice. Tudi zato, ker smo odvisni od vremena. Vreme mora biti pravo! Snežne planjave mora že navsezgodaj obsijati februarsko sonce. Toda na severni strani mora biti dovolj mrzlo za naše sankališče. Na južni strani pa taka odjuga, da brez težav valimo kepe in jih sestavljamo v snežake. Tudi letos nam je bilo nebo naklonjeno. In to darilo smo izkoristili do konca.

Učiteljica Anja Marovt nas je obiskala zato, da bi spoznala našo podružnico. Pod njenim vodstvom pa smo doživeli tudi sproščeno in zanimivo razredno uro. Pogovarjali smo se o tem, kako se odzovemo na GOVORICO. Dogovorili smo se, da bo Anja tekom šolskega leta še prišla k nam. Najrajši imamo sodelovanje z našo "veliko" šolo.

Velikokrat smo otrokom pripovedovali, da so naši predniki na ličkanju spali, da so iz njega izdelovali številne izdelke, ki so jih predvsem na vasi nujno potrebovali, nekateri izmed njih pa so imeli le estetsko vlogo. Toda, če hočemo, da otrok razume vlogo tako "navadnega" materiala, kot je ličkanje, je samo pripovedovanje premalo. Ličkanje je treba nabrati, posušiti, hraniti na suhem prostoru, ga pred oblikovanjem omehčati z vrelo vodo in šele nato ga lahko spletamo, zavezujemo, nizamo, napenjamo, tudi likamo, barvamo … Učencem je namočeno ličkanje dišalo. Ob delu z njim so ugotovili, da ni nič nemogoče in da s potrpežljivim delom lahko naredimo čudeže. Ličkanja imamo še veliko.
Na delavnico smo poleg naših staršev in učencev povabili tudi naše bodoče prvošolčke in njihove starše. Ustvarjalno druženje v umirjenem ambientu je čudovita priložnost, kjer lahko spoznamo življenje majhne šole kot je naša. Ker pa je bil to čas razsajanja virusov, je moralo kar nekaj družin sodelovanje odpovedati. Tisti, ki so se delavnice lahko udeležili, so si domov odnesli celo jato ptičkov. Vemo, kako nam bodo polepšali prihajajočo pomlad.

V nedeljo smo podružnične šole predstavljale projekt PODRUŽNIČNA ŠOLA – GIBALO RAZVOJA na sejmu Turizem in prosti čas. Mimoidoče smo seznanjali s tradicionalnimi jedmi, ki smo jih z učenci raziskovali prvo leto izvajanja projekta. Med drugim so lahko okušali krompirjev kruh namazan z marmelado iz kutin, krhke flancate, jabolčni štrudel , kekse na mašinco ter jabolka iz šolskega sadovnjaka. Hkrati so dobili tudi recepte teh jedi ter veliko informacij o tem, kaj vse se počne na malih šolah, imenovanih podružnice. Za pester kulturni program sta skrbela Neja iz Besnice  in Nik z Janč  z igranjem na harmoniko.

Naša čreda jelenčkov je nastala po navdihu, ki ga je gospa Mirka prinesla iz rojstnega kraja. "Avtohtoni brezovi jeleni" so bili sicer mnogo, mnogo večji in kar nekaj dela je bilo treba, da smo pripravili načrt dela, ki so ga lahko realizirali učenci. Potem ko smo pripravili ves naravni material, smo del učilnice spremenili v tehnično delavnico. Za delo smo potrebovali še primerno podlago, žeblje, klešče, nožke in kladiva. Učenci so jelenčke izdelali brez večjih težav, čeprav so določena orodja uporabljali prvič. Jasli smo izdelali s skupnimi močmi. Naša kuharica Ana pa nam je prinesla mehko otavo, da smo jasli napolnili za dolge zimske dni.

Bili smo na knjižnem sejmu, še ob pravi uri, brez gneče. Razstavljene knjige so učence očarale. Nekaj knjig smo kupili, saj je vsak otrok dobil vrednostni bon. Na sejmu so bili tudi knjižni junaki, ki so se radi fotografirali z nami. Po ogledu knjižnega bogastva smo se umaknili v intimo posebne dvorane. Bili smo pripravljeni na poslušanje radijske igre, Pingvin Cofek. Izkušnja je bila vznemirljivo nova in rodila je bogate sadove. Zastavljeni cilji so bili preseženi.

V bogato bero predstavitve sodelujočih podružničnih šol smo se vključili tako, da smo prisotnim pokazali, zapeli in povedali, kako so v naših krajih nekoč živeli pastirji.

PREDSTAVITEV PROJEKTA »PODRUŽNIČNA ŠOLA-GIBALO RAZVOJA«

Podružnične šole OŠ Sostro in OŠ Stična smo v soboto, 8. 10. 2011, med 11.00 in 15.00 uro, pred Mestno hišo v Ljubljani z rezultati projekta prenesli del razvojni utripa podeželja v mesto in z njim obogatili in razgibali dogajanje ter obiskovalcem na poseben način pričarali stare šege in navade v besedi, pesmi in sliki.
Kot večina dogodkov na podeželju, se je tudi ta začel z zvoki »frajtonarice« v izvedbi harmonikarjev Simona Bučarja, ki prihaja z Janč. Nato je vodenje dogodka prevzel Feliks Vnajnarski Pol-plemeniti, ki se mu je pridružila vodja projekta, Marjana Marn. V nadaljevanju se ji je pridružil gostitelj, župan Mestne občine Ljubljana, gospod Zoran Janković, ki je vsem otrokom zaželel uspešen nastop in se vsem sodelujočim podružničnim šolam zahvalil za njihovo požrtvovalno delo. Vse navzoče je v imenu obeh šol nagovoril Marjan Potokar, ravnatelj OŠ Stična.
Po uvodnem delu so glavno besedo dobili otroci podružničnih šol in s svojimi nastopi zavzeli prostor pred mogočno mestno hišo. Besnica je v igri in plesu predstavila mlinarstvo, Ambrus postavljanje mlaja, Janče vasovanje, Krka čebelarstvo, Lipoglav ofiranje, Muljava šranganje in Prežganje pastirske čase.
Obiskovalci so uživali ob pogledih na vse razstavljene mojstrovine otroških rok, izvirne plakate z zapisi o šegah in navadah ter se ustavljali ob stojnicah, obloženimi s sadjem iz šolskega sadovnjaka in sladkimi dobrotami s podeželja.

Po končanih predstavitvah so otroci z nestrpnostjo čakali, da se vkrcajo na ladjice in se odpeljejo po Ljubljanici. To je bilo namreč darilo župana Mestne občine Ljubljana, za sodelujoče otroke v projektu. Komaj so dočakali vožnjo z ladjico po Ljubljanici, reki sedmerih imen. Pod Mesarskim mostom smo vstopili na ladjico in se prepustili kapitanovemu krmarjenju ter vodički, ki je pripovedovala o znamenitostih in posebnostih Ljubljanice kot tudi mesta.

Kljub požrtvovalnosti kapitana in otroške radovednosti, nam ni uspelo priklicati povodnega moža in se srečati z njim. Zatorej se ponovno snidemo v Ljubljani.

Pri vsakem delu je najlepši čas obiranja sadov vloženega truda. S pomočjo staršev in krajanov smo skozi šolsko leto zbrali 5520  kg starega papirja. Za našo majhno šolo je to ogromna količina. S tem smo dokazali, da besede o ekološkem obnašanju za nas niso samo besede. Nenehno pa zbiramo tudi pokrovčke, odpadne kartuše ter baterije. Iz malega zraste veliko.

Letos smo se ga še posebej razveselili, saj je šolski prag naše šole prestopilo kar šest prvošolcev, štiri deklice in dva dečka. Prvošolčki so tako na šoli "glavni", ker je v vseh preostalih razredih manjše število učencev. Vsem našim šolarjem želimo, da bi se v šoli prijetno počutili in se ob tem tudi veliko naučili.