PŠ Prežganje

Junijski dnevi so nas kar klicali na prosto in klicu narave smo prisluhnili. Predano smo posadili kaktuse in jih obložili s prodniki. Okopali in opleli smo mladi breskvi, ki smo ju zasejali v lanskem septembru. Ugotovili smo, da moramo mladi drevesci zaščititi s količki. Tri količke smo namestili takoj, ostale pa bomo, ko jih bodo učenci prinesli od doma.

K Bučarjevim,  na Dolgo Brdo, se vračamo vsako leto znova. Zavedamo se, da o čebelarstvu največ izvemo  na čebelarjevem domu. Zdenka in Avgust Bučar rada delita svoje medeno znanje, učenci pa ga postopoma nadgrajujejo. Ugotovili smo, da so naši četrtošolci že prav dobro podkovani v znanju o življenju čebel, in da imajo do njih zdrav zaščitniški odnos.

Prisotni na prvem roditeljskem sestanku, smo se dogovorili, da bomo šolsko leto zaključili z družabnim srečanjem. Starši naših učencev so druženje pripravili pod in ob gasilskem kozolcu. Za kulturni program so poskrbeli učenci, ki so v okviru Plesne šole Miki, pripravili zaključni plesni nastop. Gospa Sabina Prijatelj nam je ponovno pripravila tombolo, tokrat za vse družinske člane naših učencev. Druženje je bilo prijetno, zato ga bomo prihodnje leto ponovili. Mogoče pa še prej.

Nastop ob materinskem dnevu je za našo šolsko družino pomemben dogodek. Nanj se pripravljamo kar nekaj časa in v te priprave vložimo veliko truda. Vsak po svojih močeh, učenci, starši in učitelji. Vsa naša prizadevanja so poplačana po skupnem priklonu publiki. Vsaka prireditev je drugačna, polna nians posameznikov, ki skupaj tvorijo harmonijo.

Če ima šola v svoji sredi toliko dobrih in marljivih ljudi, kot jih imamo mi na Prežganju, potem se dobro širi in marljivo presega. Gospa Ana Kljun iz Volavelj, Žakova in Ronjina babi, vsako drugo leto za nas pripravi delavnico, na kateri pletemo košarice. Hvaležni smo ji za opravljeno delo in ves material, ki ga je z ljubeznijo nabrala in predelala za nas.

Pradavni običaj na Prežganju obudimo vsako leto. Čas pustovanja komaj čakamo. Vsaj za en dan se prelevimo v maškare in uživamo v plesu ter drobnih norčijah. Vrata imamo na stežaj odprta tudi za vse odrasle maškare, ki še niso pozabile, kako malo je potrebno, da se vsakdanjik spremeni v spontano zadovoljstvo.

Je pri nas vedno znova vesel in prisrčen dan. Naši učenci se vsi po vrsti spremenijo v prave gostitelje in iznajdljive vodiče. Letos so nas s svojim obiskom počastili štirje bodoči prvošolci. Skupaj z njimi smo preživeli izpolnjen dan, tudi zato, ker smo lahko imeli popoldansko varstvo na Prežganju.

V Lutkovnem gledališču - v Kulturnici na Židovski ulici v Ljubljani, smo si ogledali lutkovno predstavo, Kaznovana trdosrčnost ali Peteršiljčkovo mamo rubijo. Predstava je bila uprizorjena z ročnimi lutkami dr. Nika Kureta. Učencem so bile lutke in vsebina predstave zelo všeč.

Gospa Sabina Prijatelj, mamica naše Jerce, nam je za zadnji predpraznični dan pripravila čudovito presenečenje - tombolo. V šolo je prišla opremljena z vsem, kar se potrebuje za izvedbo tovrstne dejavnosti. Učenci in delavke šole smo se potrudili le toliko, da smo na tomboli sodelovali. Oj, kako smo bili navdušeni nad dobitki! Gospe Sabini smo v zahvalo zapeli nekaj pesmic in jo povprašali, kdaj bo spet prišla. V šoli bomo naredili vse, da bodo naši starši čim večkrat mentorji raznih dejavnosti. Izkušnja je več kot odlična in super inovativna. Hvala, dragi starši.

V soboto dopoldne smo se na OŠ Škofljica udeležili zaključne prireditve projekta Podružnična šola - gibalo razvoja. Kulturni program nas je popeljal skozi čas, ki smo ga  preživeli s projektom. Sodelujoči v projektu se zavedamo, da smo opravili delo neprecenljive vrednosti. Povezani in bogatejši za mnogo in marsikaj, gremo novim izzivom naproti.

Na tehniškem dnevu smo izdelali družino lesenih polenčkov in drevesa iz borovih storžev. Za izdelke smo uporabili naravni material iz našega življenjskega okolja in drobtinico šolskih zalog. Tokrat nam je pri delu pomagala študentka Tjaša Ivančič, ki je bila pri nas na štirinajst dnevni pedagoški praksi.

So čudovit del priprav na decembrsko doživljanje pradavnih  običajev in praznovanj. Z majhno pomočjo staršev,  jih lahko izdelajo tudi otroci. Lanskega novembra smo tovrstno delavnico že imeli, zato smo se odločili, da jo bomo izvedli tudi letos. Živimo sredi divjega vrta, ki kar kliče po tem, da z občutkom naberemo zimzeleno obilje in ga okrasimo z naravnimi plodovi. Vejice jelke, bora, pušpana, borovničevja, ciprese, bršljana, šipka in bodike, so se v naši zeleni delavnici med seboj spletale v popolnost. Med delom se je v  prisotne naselila preprosta sreča. Ustavili smo se drug ob drugem in se imeli lepo.

Imeli smo jo v sredo, od 17.00 do 20.00 ure. Potekala je v naši jedilnici in kuhinji. Delo je strokovno vodila gospa Martina Kastelic, mamica naših učenk, Mojce in Maje. Spekli smo res dobre medenjake in pripravili dve odlični sladici v posodicah. Določene sladice smo pojedli kar med delom, z medenjaki pa smo se medili po opravljenem delu. Drobec medenega bogastva smo v papirnatem zvitku podarili našim domačim, ostalo zalogo pa smo do konca pospravili pri petkovi malici. Opremljeni z izkušnjami in receptom, bomo doživetje prenesli v kuhinje naših domov. Vonj po domačih piškotih je eden izmed tistih, ki se ne pozabi.

Na Podružnični šoli Prežganje smo se odločili, da sklenemo krog in izvedemo še zadnjo dejavnost, ki je v okviru projekta Podružnična šola - gibalo razvoja - otroci za razvoj, še nismo organizirali. Na delovnem srečanju sodelujočih v projektu, ki je bilo 30. junija 2014 na Jančah, smo z veseljem prevzeli pripravo medsebojnega obiska  podružničnih šol na Prežganju. S podružnično šolo Muljava smo se sicer dogovorili, da v primeru neugodnega vremena prevzame organizacijo srečanja, toda vsi smo verjeli, da se bo tokrat obzorje širilo s Prežganja. Za naše srečanje smo izbrali četrtek, v tednu pred jesenskimi počitnicami. Prijave na skupno druženje so se kar vrstile. Šole iz Ambrusa, Krke, Muljave, Lavrice, Želimelj, Besnice, Janč, Lipoglava, so skupaj z gostitelji, prijavile 290 otrok  in 27 učiteljev. Kolesa so se zavrtela. Gasilci PGD Prežganje so obljubili, da bodo na dvorišče naše šole z lahkoto postavili 25 gasilskih miz s pripadajočimi klopmi. Pater Janko Gašparič je odobril najem parkirišča pod cerkvijo. Mojster Borut Kamšek iz Volavelj  je bil vesel, da se bomo na poti skozi vas ustavili pred njegovim ateljejem in spoznali poklic livarja. Z največjo radostjo nas je pričakovala  sedeminosemdesetletna gospa Mimi, ki nam je bila pripravljena opisati svoje domovanje in kaj modrega povedati o življenju. Naročili smo avtobuse, malico, dobili transparent projekta, napisali pozdrav, pripravili kratek kulturni program, ponovili pravila gostoljubnega vedenja, sestavili šopek, izdelali smerokaz za parkirišče, … in polni upanja, da se bo vse srečno izteklo, spremljali vremensko napoved. Z zavedanjem, da je vse pripravljeno, da je bil sredin sončni zahod čudovit, da je bilo nočno nebo prekrito z zvezdami, in da na koncu koncev vremenska napoved ni bila čisto pogubna, smo tudi tisti najbolj odgovorni za uspešen naslednji dan, zasanjali v preostanek noči.

Zjutraj, na dan velikega dogodka, je deževalo. Ob 6.45 uri so iz OŠ Škofljica sporočili, da odpovedujejo obisk. Vsi drugi pa smo še vedno verjeli, da bo dež  ponehal. Pa ni. Vsi ostali gostje so ob dogovorjenem času prišli na Prežganje. Skupaj smo odšli v dvorano gasilskega doma in tam pojedli malico. Naše goste sta zatem pozdravili gospa Marjana Marn in gospa ravnateljica Mojca Pajnič - Kirn. Njun srčni nagovor so na svoj način nadaljevali učenci gostitelji in dobrodošlico zaokrožili v ljubko sporočilo prijateljstva. Po skupinskem fotografiranju, so se naše poti za nekaj časa ločile. Del otrok je z učiteljicami ostal v naši šoli, kjer smo jim dali na razpolago vse kar premoremo. Drugi del skupine je odšel na pot v Volavlje. Dolga gosenica raznobarvnih dežnikov je bila kljub dežju prelepa, glasno živahna in ponekod mokra. Na prvi postojanki, pri Kamškovih, smo si ogledali obdelavo bronastega kipa. Pri Markovi Mimi smo občudovali njeno več kot štiristo let staro hišo. Hiša je zapuščina naših prednikov, ki so znali izrabiti razpoložljiv prostor in ohranjati zemljo, ki rodi kruh. Avtohtone vaške detajle, smo spoznavali na vsakem koraku.  Po opravljeni krožni poti, smo avtobuse počakali pod Travnarjevim šotorom.   Po vsakem dežju posije sonce in tudi po četrtkovem je. Res je, da na deževen dan  nismo realizirali vseh planiranih ciljev, ampak mnogo drugih, ki jih nismo imeli v načrtu pa so se zgodili. Življenje je polno presenečenj in kadar se trudiš, da bi bil idealen te postavi na realna tla. Biti samo realen, je dovolj!

Tako kot vsako leto smo ga tudi letos že težko pričakovali in se ga veselili. Zajel nas je prijeten nemir, najbrž podoben tistemu, ki ga doživijo lastovke v pripravah na dolgo potovanje. Šolske torbe so bile polne novega izziva in šola je bila dovolj časa sama, da si je spočila od našega živžava. V prvi razred so prišli naši novi sošolci, en prvošolec in pet prvošolk. Skozi šolsko leto se bomo skupaj vzpenjali po različnih poteh in na usvojenih vrhovih odkrivali vedno nova obzorja.